Za jeklo je značilna visoka trdnost, majhna teža, odlična skupna togost in močna odpornost proti deformacijam; posledično je še posebej{0}}primerna za gradnjo velikih{1}}razponov, ultra-visokih-in težkih-obremenitev. Material kaže odlično homogenost in izotropnost ter se obnaša kot idealno elastično telo, ki se popolnoma ujema s temeljnimi predpostavkami splošne inženirske mehanike. Poleg tega ima jeklo vrhunsko plastičnost in žilavost-, ki omogoča znatno deformacijo-in je zelo sposobno prenesti dinamične obremenitve. Roki gradnje so bistveno krajši, visoka stopnja industrializacije pa omogoča specializirane proizvodne procese z obsežno mehanizacijo.
V zvezi z jeklenimi konstrukcijskimi komponentami bi se morala raziskovalna prizadevanja osredotočiti na razvoj visoko{0}}trdnih jekel, da bi znatno povečali njihovo mejo tečenja. Poleg tega je bistvenega pomena valjanje novih vrst strukturnega jekla-, kot so H-nosilci (znani tudi kot široki-prirobnični nosilci), T-nosilci in profilirane jeklene pločevine-, da bi izpolnili posebne zahteve konstrukcij z velikim-razponom in visoko-visokih-zgradb.
Druga pomembna novost je strukturni sistem iz lahkega jekla brez-toplotnih-mostov. Čeprav ovoj stavbe sam po sebi morda ni energijsko -učinkovit, ta tehnologija uporablja domiselne, specializirane priključke za učinkovito reševanje problema toplotnega mostu (tako hladnega kot vročega) znotraj strukture. Poleg tega uporaba majhnih nosilnih konstrukcij omogoča priročno napeljavo električnih kablov in vodovodnih cevi skozi notranjost sten, s čimer se olajšata tako gradnja kot poznejši notranji zaključni postopki.
